Rada imam svoje mesto. Rad imam svoje mesto poleti, ljubim dolge sprehode, vožnje s kolesom, noči, preživete na sotočju, zven kitare in opazovanje sončnih zahodov skozi okno svoje sobe.
Ampak sedaj je zima, dolgočasno je, depresivno …
Želja po odhodu v Slovenijo je bila neverjetna, želja po spremembi okolja neizmerna. Šla bom nekam, v mojem življenju se bo nekaj zgodilo. In čeprav se je toliko pomembnega dogajalo v zadnjih šestih mesecih in čeprav je moje življenje bilo izponjeno, se je meni zdelo vse bolj monotono.
V zvezi s potovanjem v Slovenijo sem imela velika pričakovanja. Globoko v sebi sem se bala, da bom razočarana, da bo vse pričakovano padlo v vodo. Nikakor pa si nisem mogla in upala predstavljati, da se bodo vsa nora pričakovanja še nadgradila in mi na obraz pričarala nasmeh, ki še danes ne zbledi.
- dan
Vsajanje ob petih in pot iz Niša v Beograd. Menjava avtobusa iz Beograda do Brežic. Po celodnevnem potovanju končno cilj, Gimnazija Brežice.
Glasba na citrah in pozdravni nagovori … ni dvoma, v pričakovanju neznanega je v zraku vladala blaga zadrega, malo tudi smešna. Ob ploskanju sem v prostoru, polnem ljudi, spoznala svojo gostiteljico Ano. Bila sem nervozna, nisem vedela, kam naj se postavim. Vsi so sedli, le jaz sem nerodno stala tam s plaščem v roki in v očitni zadregi.
Presenetila in rešila me je srčnost in iskernost moje gostiteljice, ki me je pozdravila z na veliko odprtimi plavimi očmi in širokim nasmehom. Prepustila sem se ji. Bila sem utrujena, mislila sem le na to, kako se bova sporazumevali, saj znam slovensko le malo.
Na mojo srečo je bila družina, pri kateri sem bivala, zelo vesela in sproščena. Že pri večerji smo se pogovarjali o vsem: o družini, o šoli, o književnosti, o arhitekturi … Zame povsem nepričakovano, saj ne veljam za zgovorno osebo, pri gostiteljih pa sem se razgovorila bolj kot običajno, celo slovensko sem znala. Večer smo zaključili z igro, v kateri smo iz vreče vlekli kamenček s številko, ta pa je označevala pesem za branje iz velike knjige svetovnih poetov.
- dan
Naslednje jutro sem ponovno vstala ob petih, da bi z Ano ujeli avtobus do Brežic. Ta dan smo odpotovali v Ljubljano na informativni dan. Bila sem edina, ki se je zanimala za obisk Fakultete za arhitekturo, zato so me dodali skupini, ki je odšla na Filozofsko fakulteto. Hiteli smo po ulicah Ljubljane, želeli smo ujeti začetek predstavitve fakultete. Ločila sem se od skupine in se napotila na Fakulteto za arhitekturo. Znašla sem se v veliki predavalnici, v njej je bilo vsaj 300 ljudi. Nekateri so celo sedeli na stopnicah, vsi pa so sledili predavanju o arhitekturi. V želji, da bi bila čim tišja in neopazna, mi je ob premiku z ramen zdrsnil na tla nahrbtnik. V hipu je top zvok prekinil predavanje. Moja prva misel je bila: »Kaj delam tukaj!?« Misel me je hitro zapustila, predavanje je postalo zanimivo. Spomnilo me je na moje besede, ki sem jih izrekla prejšnji večer, zakaj želim študirati prav arhitekturo in temu posvetiti svoje življenje. Po predavanju o urbanizmu sem odšla v informacijsko pisarno, kjer so mi pojasnili vpisne pogoje. Bila sem zadovoljna. Opoldan smo se učenci iz Srbije zbrali na Teološki fakulteti, kjer smo izvedeli o možnostih vpisa na fakultete, možnostih pridobitve štipendij, učenja jezika in še o marsičem. Nekateri učenci so popoldan obiskali še eno fakulteto, jaz sem bila prosta. Razgledala sem si center Ljubljane, in čeprav je bilo deževno in mrzlo, mi je bilo všeč. V Brežice sem se vrnila ob osmih, tam me je že čakala Ana.
Po večerji v gostilni so me gostitelji odpeljali še na sladico na Rajhenburški grad. Naš pogovor je bil izredno zanimiv. Ponovno sem doumela, da moram dobro znati jezik, da bi lahko razumela filozofsko sporočilo povedanega. Kot že prejšnji večer je pogovor tekel o marsičem: o religiji, kvantni fiziki, o kateri sem nekaj vedela iz poljudnih prispevkov v mladinskem tisku. Nisem razumela čisto vsake besede, a sem ujela rdečo nit iz konteksta. Neizmerno sem uživala v atmosferi, ki je vladala v ogromnih belih prostorih z visokimi stropovi in glasbi, ki je prihajala iz plesne dvorane. Čeprav me je zdelovala utrujenost, sem bila presrečna iz meni neznanega razloga. Očarana sem poslušala Ano, ki je pripovedovala o tem, kako je preživela dan. Nisem si želela domov.
3.dan
Naslednje jutro sem prvič videla okolico hiše, v kateri sem živela, in sneg, ki je zapadel preko noči. Sledila je običajna naglica, zajtrk in prevoz do Brežic. Med potjo mi je Ana predstavila geografsko razdelitev Slovenije, značilnosti vsake od pokrajin, kar se je lepo tematsko navezovalo na informativni dan v gimnaziji in kasnejši obisk Posavskega muzeja. Kot vsak knjižni molj, sem tudi jaz uživala v razlagah lokalnih vodičev po muzeju. Peljali so nas od sobe do sobe, a največji vtis je name, domnevam, da tudi na druge, naredila soba rodbine Atems, opazila se okiteno stopnišče in strop, ki je poslikan z mitološkimi prizori, ti pa so vezani na element vode, zemlje, ognja in zraka. Bogato, a hkrati enostavno.
Zvečer sem si z gostitelji v gledališču ogledala igro Dama iz Maxima. Zaradi tega sem bila zelo vznemirjena. Mislila sem si, da bom le nemi opazovalec slik. A bilo je prav nasprotno. Razumela sem vse šale in dele teksta in se smejala in občudovala kostume in sceno.
Kasneje sem odšla v Mladinski center na rok koncert. Vsaka skupina je odigrala le nakaj skladb. Nastopajoči so se predstavili v najboljši luči, pravzaprav so igrali odlično. Vzdušje pa je bilo čisto drugačno kot pri nas, veliko bolj mirno. Uživala sem v odlični izvedbi in opazovanju ljudi, večer je bil prijeten.
- dan
Nedelja je bila moj zadnji dan obiska v Sloveniji. Nisem mogla verjeti, da je minilo tako hitro, takorekoč » u tren oka«. Da bi izkoristili še te zadnje trenutke, smo v nedeljo dopoldan odšli na ogled cerkva. Bilo mi je zanimivo primerjati stilsko raznolikost gradnje in poslušati zgodovino vsake od njih, uživati v svetlobi, ki je prodirala skozi obarvana okna visoko nad nami, gledati vitraže in okrase vseh vrst, biti del svečane tišine, ki vlada za debelimi zidovi cerkva. Najlepši mi je bil Rajhenburški grad. Navdušil in očaral me s svojo arhitekturo in v celoti z izgledom in urejenostjo. Ogledala sem si maketo gradu, na kateri se vidi, kako se je grad spreminjal skozi stoletja, kaj so mu odvzeli in kaj dodali. Dodana je bila kapela, ki je grajena v stilu romantike. Ima mala okna, skozi katera komaj da prodira svetloba, a vidijo se hrastova tla, ki jih danes kot zaščita pokriva steklo. Tu je tudi kapela iz obdobja gotike. Ima velika okna, je prostrana in svetla, z visokimi stropovi in rebrastimi oboki. V živo sem gledala detajle, o katerih sem se učila v šoli, in vsi učeni odstavki iz knjige so oživeli v moji glavi ter dobili nov pomen.
Po pokušini čokoladnega vina in čokoladnih bonbonov v Čokoladnici na gradu, je bil čas za slovo in odhod proti domu. Bilo mi je neizmerno težko. Malo mi je bilo tudi neprijetno zaradi vseh daril, ki sem prejela od gostiteljev, in zardai občutka, da se jim nikoli ne bom mogla oddolžiti ter dovolj zahvaliti za vse, kar so mi nudili. S tem so poskrbeli, da se je moje bivanje v Sloveniji spremenilo v nepozabno in prelepo izkušnjo.
Vse dni v Sloveniji sem imela na licih smeh, spoznala sem, da se vse moje sanje in ambicije lahko uresničijo, le verjeti je treba v njih. In jaz sem v teh dneh začela verjeti …
Staša Petković (17 let), NIŠ