Od kada je, sa nepunih 15 godina iz rodne Metlike, otišao u Vojnu muzičku školu u Vršcu, Franc Sašek je do svoje smrti živeo u Srbiji. Tome je doprinela i ljubav sa Milicom Tošić koju je upoznao u Pirotu, gde je kao mladi vojni muzičar bio u službi.  U Nišu je bio vojni muzičar, jedan od osnivača niškog Simfonijskog orkestra, profesor na predmetu horna u  srednjoj muzičkoj školi ” Dr Vojislav Vučković”,  jedan od Slovenaca koji je ceo svoj život, skromno i nenametljivo posvetio kulturi Niša. Ovo je njegova životna priča, sastavljena od fragmenata sećanja porodice i  malog broja Nišlija muzičara koji ga nisu zaboravili. Sahranjen je na niškom Novom groblju 26. oktobra 1986. godine.

Franc Sašek rođen je u skromnoj porodici Janeza i Tereze u mestu Metlika u oblasti Bela Krajina u Sloveniji , 16. novembra 1908. godine, kao jedno od petoro dece. Skromni uslovi života, ali i talenat za muziku koji se u to vreme već javio, odveli su ga daleko od rodnog doma, u Vršac, gde je osnovna Vojna muzička škola 1920. godine.

Prva klasa učenika ove škole upisana je 1. novembra 1921. godine, a mladi Franc, sa nepunih 15 godina, primljen je u školu 1923. godine. Bio je izuzetno marljiv i talentovan, a hornu je izabrao kao instument kome će posvetiti ceo svoj radni vek. Nakon završetka škole, po sećanju porodice, nekoliko godina bio je predavač i saradnik u nastavi u Vršcu, jer u to vreme nije bilo dovoljno muzički školovanog kadra.

Prvo njegovo službovanje bilo je u Pirotu, koji je u to vreme bio granica prema Bugarskoj. Upravo tu, u Pirotu,  upoznaje ljubav svog života Milicu Tošić, sa kojom se kasnije ženi i dobija dvoje dece, Nadeždu 1932.  i Josifa 1934. godine.

Bio je sportista, fudbaler,  igrao je fudbal na međunarodnoj utakmici u Sofiji u kojoj su snage odmeravali  jugoslovenski i bugarski vojnici. Bezbrižno vreme posvećeno ljubavi, porodici i radu u Vojnom orkestru koji je tada nastupao širom Srbije, prekida rat, 1941. godine.

Zajedno sa svojim kolegama vojnicima, tada Kraljevine Jugoslavije, Franc Sašek zarobljen je 10. aprila 1941. godine u Babušnici od strane nemačko- italijanske vojske i deportovan u Poljsku.  Njegov zarobljenički broj bio je 61648, a nalazio se u logoru Stalag 9 C, radio je na imanju kod nemačkih seljaka kao zarobljenik, a kraj rata i oslobođenje zatekao ga je kao tumača u bolnici, jer je tečno, osim slovenačkog, govorio i nemački i srpski jezik. Prema podacima Crvenog krsta Jugoslavije, oslobođen je 15. aprila 1945. godine, nakon pune četiri godine zarobljeništva.

Nakon povratka u zemlju, Sašek se sa porodicom seli u Niš, a zatim se priključuje i Vojnom orkestru u Domu vojske JNA, koji je u dolazećim godinama postao ozbiljan orkestar, a nastupali su na svim važnim vojnim i državnim svečanostima.

Nekolicina vojnih muzičara među kojima je bio i Sašek su, zajedno sa doktorom Ilijom Marinkovićem inicirali i formiranje niškog Simfonijskog orkestra, daleke 1953. godine. Simfonijski orkestar u Nišu i do današnjeg dana ostao je jedini takve vrste van Beograda.

Blagoje Ilijevski, flautista i potpukovnik u penziji  je u Vojni orkestar u Nišu došao nakon rasformiranja orkestra u Kumanovu, 1969. godine.

“Franc Sašek je te godine kada sam ja došao u Niš, već bio pred penzijom. Znam da smo mi, tada mladi muzičari, jako poštovali nekolicinu starijih, među njima i Sašeka. Svi oni su, a kasnije i mi, bili saradnici niškog Simfonijskog orkestra, ili kako su nas zvali, pridruženi članovi. Osim redovnih dužnosti, sviranja na vojnim i državnim svečanostima, orkestar koji je u to vreme imao  60 muzičara, izvodio je u niškom Simfonijskom orkestru  i najsloženija dela umetničke, klasične muzike sa gostujućim dirigentima”, sećanja su Ilijeskog.

Od 1963.  do 1969. godine Franc Sašek bio je profesor horne u srednjoj muzičkoj školi ” Dr Vojsilav Vučković” u Nišu. Do njegovog dolaska, u školi se nije izučavala horna kao instrument.  Prvi učenik bio je Luka Novaković.

“Luka Novaković bio je naš najbolji učitelj horne, naravno posle učitelja, jer nam je Sašek bio prvi profesor za ovaj instrument. Novaković je sa svojim učenicima doneo brojne nagrade školi i sada mogu da kažem da imamo plejadu dobrih hornista. Trenutno je profesor horne u školi Evica Radevska”, kazao je direktor muzičke škole Borivoje Mladenović Ćaba.

Od 1969. godine Franc je bio vojni penzioner, a penzionisan je u činu kapetana. Dobitnik je medalja za zasluge za narod i vojne zasluge. Odlikovan je i povodom desetogodišnjce i dvadesetogodišnjice od osnivanja JNA.

Krajem sedamdesetih i početkom osamdesetih godina, zajedno sa svojim prvim učenikom, Lukom Novakovićem, osnovao je Gradski duvački orkestar u kome je svirao činele. Orkestar su većinom činili pezionisani vojni muzičari, a svirali su promendane koncerte u Tvrđavi, nedeljom u 12 sati. Na repertoaru su bile lake note, popularne starogradske pesme i poznata dela svetskih majstora klasike. U ovom orkestru bio je aktivan do kraja svog života. Preminuo je u svojoj 78. godini i ostao upamćen po veseloj  naravi, dobroti  i nadimku “Šećerko”, kako su ga zvali mlađi članovi Gradskog duvačkog orkestra.

 

Dobri ljudi su sreća na ovom svetu, s ponosom i ljubavlju posvećeno mom dedi

unuka Olivera Sašek Radulović

Prevod na slovenački: Nika Sašek

Franc Sašek – prvi hornist v Nišu

 Odkar je pri rosnih štirinajstih letih iz rodne Metlike odšel v Vojaško glasbeno šolo v Vršcu, je Franc Sašek vse do svoje smrti živel v Srbiji. K temu je doprinesla tudi ljubezen do Milice Tosić, ki jo je spoznal v Pirotu, kjer je ta mladi vojaški glasbenik služboval. V Nišu je bil vojaški glasbenik, eden od ustanoviteljev niškega Simfoničnega orkestra, profesor roga v srednji glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković« in eden od Slovencev, ki je, skromno in nevsiljivo, svoje življenje posvetil kulturi Niša. To je njegova življenjska zgodba, sestavljena iz mozaika spominov njegovih družinskih članov in tistih nekaj niških glasbenikov, ki se ga še spominjajo. Pokopan je bil 26. oktobra 1986 na niškem Novom groblju.

Franc Sašek je bil rojen 16. novembra 1908 v mestu Metlika, ki leži v slovenski pokrajini Bela krajina,  kot eden od petih otrok v skromni družini očeta Janeza in matere Tereze. Težke življenjske razmere in nadarjenost za glasbo, ki jo je kazal že zgodaj, sta ga vodila daleč od doma, v Vršac, kjer je bila leta 1920 ustanovljena Vojaška glasbena šola.

Prvi razred učencev je šolo začel obiskovati 1. novembra 1921, mladi Franc pa se je vanjo vpisal pri svojih še ne petnajstih letih, leta 1923. Bil je izredno delaven in nadarjen, za instrument, ki mu bo kasneje posvetil svoje življenjsko delo, pa je izbral rog. Po končanem šolanju je bil, kot se spominjajo njegovi družinski člani, nekaj let predavatelj in sodelavec v šoli v Vršcu, kjer je tedaj primanjkovalo ustrezno glasbeno izobraženih učiteljev.

Prvo službo je nastopil v Pirotu, ki je v tistem času stal na meji z Bolgarijo. Prav v tem mestu je spoznal Milico Tošić, ljubezen njegovega življenja, s katero se je kasneje poročil in imel dva otroka, leta 1923 rojeno Nadeždo in leta 1934 rojenega Josifa.

Bil je športnik, nogometaš, igral je na mednarodni nogometni tekmi v Sofiji, v kateri so moči pomerili jugoslovanski in bolgarski vojaki. Čas brezskrbnosti, posvečen ljubezni, družini in delu v vojaškem orkestru, ki je v tistem času nastopal širom Srbije, je leta 1941 prekinila vojna.

10. aprila 1941 je nemško-italijanska vojska v Babušnici ujela in na Poljsko deportirala nekaj vojakov tedanje Kraljevine Jugoslavije. Med njimi je bil tudi Franc Sašek. Njegova ujetniška številka je bila 61648, odpeljali pa so ga v taborišče Stalag 9 C, kjer je kot ujetnik delal na posestvu nemških kmetov. Konec vojne in osvoboditev sta ga postavila v vlogo tolmača v bolnišnici, saj je poleg slovenskega tekoče govoril tudi srbski in nemški jezik. Po podatkih Rdečega križa Jugoslavije je bil osvobojen 15. aprila 1945, po polnih štirih letih ujetništva.

Po vrnitvi v Srbijo se je Sašek z družino preselil v Niš, kjer se je pridružil Vojaškemu orkestru v Domu vojske JNA. Ta je v letih, ki so sledila, postajal vedno večji in je nastopal na vseh pomembnih vojaških in državnih svečanostih.

Nekaj vojaških glasbenikov, med katerimi je bil tudi Sašek, je davnega leta 1953 skupaj z doktorjem Ilijo Marinkovićem dalo pobudo za ustanovitev niškega Simfoničnega orkestra, ki je vse do danes ostal edinstven, saj je edini takšne vrste izven Beograda.

Blagoje Ilijevski, flavtist in upokojeni podpolkovnik, se je Vojaškemu orkestru v Nišu pridružil leta 1969, po razpustitvi orkestra v Kumanovu.

»Franc Sašek je bil v letu, ko sem prišel v Niš, že pred upokojitvijo. Spominjam se, da smo mi, takrat mladi glasbeniki, zelo spoštovali mnoge starejše, med njimi tudi Saška. Vsi so bili, kot tudi mi kasneje, sodelavci niškega Simfoničnega orkestra, oziroma – kakor so nas imenovali – pridruženi člani. Poleg rednih dolžnosti, igranja na pomembnih vojaških in državnih prireditvah, je orkester, ki je imel v tem času šestdeset članov, pod taktirko gostujočih dirigentov izvajal tudi najbolj zapletena dela umetniške klasične glasbe,« se je v preteklost ozrl Ilijevski.

Med leti 1963 in 1969 je bil Franc Sašek profesor roga v srednji glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković« v Nišu. Do njegovega prihoda na šoli niso poučevali tega glasbila, prvi učenec pa je bil Luka Novaković.

»Luka Novaković je bil naš najboljši učitelj roga, seveda takoj za svojim učiteljem, saj je bil Sašek prvi profesor tega instrumenta. Pod okriljem Novakovića so učenci šoli prislužili mnoge nagrade in lahko rečem, da imamo zdaj vrsto dobrih hornistov. Novakovič trenutno poučuje v šoli Evica Radevska,« je povedal direktor glasbene šole Borivoje Mladenović Ćaba.

Od leta 1969 je bil Franc vojaško upokojen; upokojil se je s činom stotnika. Bil je dobitnik medalj za narodne in vojaške zasluge, odlikovan pa je bil tudi ob praznovanju desetletnice in dvajsetletnice ustanovitve JNA.

Ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let je skupaj s svojim prvim učencem, Luko Novakovićem, ustanovil Mestni pihalni orkester, v katerem je igral činele. Člani orkestra so bili večinoma upokojeni vojaški glasbeniki, koncertirali pa so v Tvrđavi, vsako nedeljo ob dvanajstih. Na njihovem repertoarju so se znašle lahkotne skladbe, priljubljene jugoslovanske starogradske pesmi in znana dela svetovnih mojstrov klasične glasbe. Sašek je bil v orkestru aktiven do konca svojega življenja. Umrl je v 78. letu starosti, spominjajo pa se ga po veselem značaju, dobroti in nadimku »Šećerko« (»Cukrček«, »Sladkorček«), ki so mu ga nadeli mlajši člani Mestnega pihalnega orkestra.

 

Dobri ljudje so sreča tega sveta, s ponosom in ljubeznijo posvečeno mojemu dedku

vnukinja Olivera Sašek Radulović

 

Pisanje ovog teksta pomogla je Gradska opština Medijana.