Jelena (Helena) Cankar Kostić bila je vrsni pedagog, dirigent, profesor solfeđa i teorije muzike, a od 1972. do 1974. godine i direktorka srednje muzičke škole “Dr Vojislav Vučković” u Nišu. Rođena je u Štipu 1927. godine od oca Alojza Cankara, koji je bio vojni službenik. Idući za službom, porodica Cankar je pre Niša živela u Skoplju i Kruševcu. U Kruševcu Jelena završava malu maturu, a zatim školovanje nastavlja u Beogradu u Učiteljskoj školi. Muzičku akademiju upisala je 1947. i završila 1951. godine kada i dolazi u Niš, da kao mladi pedagog predaje u Srednjoj muzičkoj školi “Dr Vojislav Vučković”, koja se tada zvala Državna muzička škola.
Mali je broj pisanih tragova, fotografija i pouzdanih izvora o Slovencima muzičarima u Nišu, posebno o onima koji su preminuli i koji su živeli i stvarali sredinom 20. veka.
SKS “France Prešeren” izdala je publikaciju “Slovenci muzičari u niškom kraju”, autora Slobodana A. Kodele, Danijele Stojanović i Sonje Cvetković, koja je najsigurniji izvor na koji će se osloniti i ovaj tekst, a publikacija je izdata 2006. godine u 500 primeraka.
Stevan Guščin, koji je 1951. godine bio direktor tada Državne muzičke škole u Nišu, uzima sa Muzičke akdamije u Beogradu tada najbolje studentkinje ovog fakulteta, kako bi popunio nedostajući kadar u niškoj školi. Dorina Simić, Ljubica Andrejević i Jelena Cankar bile su izabrane kao najbolje u klasi i iste godine počinju da rade kao nastavnice u niškoj školi.
Jelena je svoj rad u Nišu počela kao profesor hora, dirigovanja, solfeđa, harmonije i teorije muzike.
“Pune četiri godine radi sa velikim entuzijazmom koji joj daje snagu da podjednako dobro predaje veliki broj predmeta. Želela je da napreduje u službi, pa je 1955. godine otišla u Novi Sad gde predaje harmoniju, solfeđo i horsko pevanje”, piše u publikaciji “Slovenci muzičari u niškom kraju”.
Nakon dve godine, 1957. godine, zbog bolesti, a kasnije i smrti majke Vinke, vraća se u Kruševac u kome do 1964. godine predaje u Učiteljskoj školi, današnjem Učiteljskom fakultetu.
1964. godine vratila se u Niš i bila ponovo profesor u muzičkoj školi “Dr Vojislav Vučković”. U niškoj školi ostaje sve do penzije, a predavala je solfeđo, harmoniju, slušanje muzike i teoriju muzike.
Jelenina najveća ljubav bilo je horsko pevanje. Sa đačkim horom nastupala je širom Srbije, često u Kruševcu i Negotinu na “Mokranjčevim danima”. Na repertoaru hora su se većinom nalazile rukoveti Stevana Moranjca.
Njen predani pedagoški rad nije bio neprimećen. U periodu od 1972. do 1974. godine bila je i direktor niške Srednje muzičke škole.
Borivoje Mladenović Ćaba, sadašnji direktor škole, seća se Jelene Cankar.
” U vreme kada je Jelena Cankar bila direktor škole, ja sam bio učenik drugog i trećeg razreda. Svi smo imali strahopoštovanje prema njoj. Imala je autoritet, bila je stroga, ali i pravična. Taj autoritet je bio izražen i kod kolega i kod učenika”, kaže Mladenović.
On dodaje da su u dugoj istoriji ove škole večinom muškarci bili direktori škole, a Jelena Cankar bila je jedna od sedam žena kojima je ukazano poverenje da budu na čelu ove prestižne obrazovne ustanove.
2006. godine Jelena Cankar je kazala da je najviše sarađivala sa Gustavom Kocijanom, mada je sa svim kolegama imala dobre i prijateljske odnose. Ostala je upamćena kao vrlo energična i živahna, uvek dobrog raspoloženja, a pamtila je imena svojih učenika koji su dobijali nagrade na brojnim takmičenjima.
Bila je udata za Živojina Kostića, pedagoškog savetnika za muzičko obrazvanje. Preminula je i sahranjena u Nišu.
Izvor teksta i fotografija: “Slovenci muzičari u niškom kraju” autora Slobodana Kodele, Danijele Stojanović i Sonje Cvetković
Prevod na slovenački jezik: Nika Sašek
Jelena Cankar Kostić – pedagoginja, dirigentka in glasbena teoretičarka
Ječena (Helena) Cankar Kostić je bila izvrstna pedagoginja, dirigentka, profesorica solfeggia in glasbene teorije, od leta 1972 do 1974 pa tudi direktorica Srednje glasbene šole »Dr. Vojislav Vučković« v Nišu. Rojena je bila leta 1927 v Štipu. Njen oče Alojz Cankar je bil vojaški uslužbenec, zaradi njegove službe pa je družina Cankar pred selitvijo v Niš živela tudi v Skopju in Kruševcu. Tu je Jelena končala osnovno šolo, zatem pa šolanje nadaljevala na Pedagoški šoli v Beogradu. Glasbeno akademijo je začela obiskovati leta 1947, končala pa jo je leta 1951, ko je tudi prišla v Niš, da bi kot mlada pedagoginja predavala v Srednji glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković«, ki se je takrat imenovala Državna glasbena šola.
O slovenskih glasbenikih, ki so sredi 20. stoletja živeli in ustvarjali v Nišu, še posebej o tistih, ki so že preminuli, je le malo zapisov, fotografij in drugih zanesljivih virov.
SKS »France Prešeren« je izdala publikacijo z naslovom »Slovenski glasbeniki v Nišu in okolici«, katere avtorji so Slobodan A. Kodele, Danijela Stojanović in Sonja Cvetković, in ki je najzanesljivejši vir, na katerem temelji tudi to besedilo. Publikacija je bila izdana leta 2006 v 500 izvodih.
Stevan Guščin, ki je bil leta 1951 direktor tedanje Državne glasbene šole v Nišu, je z namenom dopolnitve kadra, ki ga je primanjkovalo, k sodelovanju povabil najboljše študentke Glasbene akademije v Beogradu. Dorina Simić, Ljubica Andrejević in Jelena Cankar so bile tiste, ki so bile izbrane kot najboljše in so že istega leta pričele delati kot profesorice v niški šoli.
Jelena je v začetku svojega delovanja v Nišu poučevala zborsko petje, dirigiranje, solfeggio, glasbeno harmonijo in glasbeno teorijo.
»Polna štiri leta je delala z veliko zagnanostjo. Ravno zaradi svoje navdušenosti je v tem času uspešno in zelo dobro predavala več različnih šolskih predmetov. V službi si je želela napredovati, zato je leta 1955 začela poučevati v Novem Sadu, kjer je predavala harmonijo, solfeggio in zborovsko petje,« je zapisano v publikaciji »Slovenski glasbeniki v Nišu in okolici«.
Po dveh letih, leta 1957, se je zaradi bolezni, kasneje pa tudi smrti, matere Vinke vrnila v Kruševac, kjer je do leta 1964 predavala na Pedagoški šoli, današnji Pedagoški fakulteti.
Leta 1964 se je vrnila v Niš, kjer je ponovno poučevala na glasbeni šoli »Dr. Vojislav Vučković«, in sicer solfeggio, harmonijo ter glasbeno teorijo. Tu je ostala vse do upokojitve.
Jelenina največja ljubezen je bilo zborovsko petje. Z zborom glasbene šole so nastopali širom Srbije, pogosto v Kruševcu in Negotinu na »Mokranjčevih dnevih«. Na zborovskem repertoarju so bile večinoma rukoveti, splet petnajstih rapsodij avtorja Stevana Mokranjca.
Njeno predano pedagoško delo ni ostalo neopaženo, med leti 1972 in 1974 je bila namreč direktorica niške Srednje glasbene šole.
Borivoje Mladenović Ćaba, sedanji direktor šole, se še vedno dobro spominja Jelene Cankar.
»V času ko je bila Jelena Cankar direktorica šole, sem bil učenec drugega in tretjega razreda. Pred njo smo imeli vsi strahospoštovanje. Imela je avtoriteto, bila je stroga, a tudi pravična. Ta avtoriteta je bila izražena tako v njenem odnosu do kolegov kot tudi do učencev,« je povedal Mladenović.
Dodal je, da so bili v dolgi zgodovini te šole direktorji večinoma moški, Jelena Cankar pa spada med redke ženske, bilo jih je le sedem, ki jim je bilo zaupano vodenje te prestižne izobraževalne ustanove.
Jelena Cankar je leta 2006, tako je dejala sama, sodelovala večinoma z Gustavom Kocijanom, čeprav je dobre in prijateljske odnose gojila z vsemi svojimi sodelavci. V spominu mnogih je ostala kot zelo energična, živahna in vedno dobro razpoložena, sama pa si je vedno zapomnila imena svojih učencev, ki so na številnih tekmovanjih osvajali najvišje nagrade.
Poročena je bila z Živojinom Kostićem, pedagoškim svetovalcem za glasbeno izobraževanje. Umrla je v Nišu, kjer je tudi pokopana.
Pisanje ovog teksta pomogla je Gradska opština Medijana.
