U sali Niškog kulturnog centra upravo su završeni Dani slovenačkog filma, a na zatvaranju festivala koji se već drugu godinu za redom održava u Nišu, o svom filmu “Kodeli”/orig.Codelli/, govorio je slovenački reditelj Miha Čelar. Ovaj poznati autor kaže da se opredelio za stvaranje dokumentarnih filmova i da je srećan da od toga može normalno da živi, ali da to traži mnogo rada i istovremeni rad na više projekata. “Kodeli” je srpska publika moga da vidi pre slovenačke, jer film kreće u distribuciju marta naredne godine. Na ovom projektu Čelar je radio dve godine.
“Codelli”, priča o zaboravljenom slovenačkom baronu
Priča o baronu Antonu Kodeliju, slovenačkom plemiću koji je bio pustolov, ali pre svega naučnik i čovek širokih pogleda na svet je Mihi Čelaru bila inspirativna, jer o njemu gotovo da i ne postoji “društveno sećanje”. Prvi je iz Beča dovezao automobil u Ljubljanu, a u saradnji sa nemačkim inženjerima između 1910. i 1915. godine napravio je radio-telegrafsku stanicu koja je prvi put u istoriji bežično povezala Berlin i Togo (afričku zemlju u srcu džungle koja je u to vreme bila nemačka kolonija).
Baron Anton Kodeli je finansijski pomogao produkciju prvog nemog filma koji je snimljen na tlu Afrike, po čijem su uzoru kasnije nastali filmovi o Tarzanu. Nažalost, umro je u prognanstvu, u Švajcarskoj, kako reditelj kaže, “uz četvrtu ženu i prilično nesretan”.
Po Čelarovim rečima produkciji filma “Codelli” prethodilo je opsežno istraživanje koje je trajalo oko godinu dana. Igrane sekvence urađene su animacijom starih fotografija barona Antona Kodelija, kojih je bilo negde oko 600.
“Od 600 fotografija napravili smo selekciju, nisu bile jednakog kvaliteta , a ni eksplicitne u smislu nekog dešavanja koje bi bilo važno za rekonstrukciju Kodelijevog života. Izabrali smo nešto više od 40 fotografija, a onda su morale da prođu korekturu, čišćenje, crtač je morao da izbriše sve likove i umesto njih docrtati pozadine. Ta postprodukcija je trajala oko šest meseci”, ističe reditelj.
Izazov je bio naći glumce koji liče na likove sa starih fotografija, a onda i napraviti kostime iz toga vremena, dodaje.
Snimanje je započeto u Austriji, gde živi Kodelijeva rodbina, a zatim u nemačkim gradovima Berlinu i Nauenu, preko Italije i Francuske do Togoa. Nakon Togoa, filmska ekipa je obišla i nekoliko mesta u Sloveniji u kojima je porodica Kodeli imala dvorce, a snimanje je završeno u Ljubljani.
“Organizacijski je bilo dosta teško, jedan čovek malo može uraditi, potreban je tim. Što se finansija tiče, film ima jednu zanimljivu priču. Prvi koji su finansijski ušli u film je Slovenska nacionalna televizija, jer se od nje tražilo, po Ustavu, da mora finansirati filmove za kinematografe, a ne samo svoju produkciju. Oni su se u početku tome protivili, pa su izbubili spor na Upravnom sudu. 2014. je bila prva godina kada su morali objaviti konkurs, namenili su novac, ali su dali temu. Dakle, novac je mogla dobiti priča koja se dešava od 1900. do 1914. godine, tražili su da to bude igrani dokumentarac. To su bili uslovi konkursa, a naša priča o Kodeliju je apsolutno odgovorala. Ja sam već bio u toj temi, takoreći sam celu priču imao “na lageru”, kaže uz osmeh reditelj.
Film je premijerno prikazan u septembru, na Festivalu slovenskog filma, a do sada je dobio nagradu “Iris” Udruženja slovenačkih direktora fotografije, za najbolju fotografiju u kategoriji dokumentarnog filma, a ušao je u Silver selekciju Festivala dokumentarnog filma. Budući da je premijerno prikazan pre nepuna dva meseca, tek je na početku festivalskog “života”, za koji verujemo da će biti više nego uspešan.
Poslednjih sedam godina Miha Čelar bavi se samo dokumentarnim filmom.
“Ako hoćeš preživeti, moraš biti istovremeno u bar tri projekta. Radiš na jednom, drugi istražuješ, a trećem radiš distribuciju. Trenutno mi je jedan film u montaži. Reč je o projektu koji radim već treću godinu i zove se “iOtok”i počeo je kao transmedijska priča i prošle godine je bio predstavljen na festivalu “Slobodna zona”. Sada će to biti celovečernji dokumentarni film, a sačinjen je od više medijskih platformi sa ciljem da se skrene pažnja javnosti na ostrvo Biševo. Ovo ostrvo je najisturenije hrvtasko ostrvo, dalje od Visa, prema otvorenom moru. Na njemu trenutno živi samo 13 stanovnika koji održavaju život uz velike napore. Njihova je želja da Biševo postane i administrativno sagledano, a ne samo kao naseljena hridina koja zimi teško živi”, kazao je reditelj.
Više o projektu “iOtok” možete pogledati ovde.
Dokumentrani filmovi i društveni angažman
Na pitanje da li je svrha dokumentarnih filmova da daju kritiku društva, pomažu i budu na neki način društveno angažovani, Miha Čelar je odgovorio:
“Ne mora nužno, ali ako radimo priču u nekim krajevima Balkana, teško je staviti glavu u pesak i praviti neku poetsku dimenziju i uvek postoji neki društveni angažman. Stvar je pristupa, može se i ta angažovana priča napraviti kroz poetičan, emotivan pristup. To filmu daje dodatnu vrednost, da ne ostane samo hronika sa sociološkim pristupom, nego da dobije i umetničku vrednost”, zaključio je poznati slovenački reditelj.
Prevod na slovenački jezik: Nika Sašek
Miha Čelar: Če se ukvarjaš z dokumentarnim filmom, je nemogoče tiščati glavo v pesek
V dvorani niškega kulturnega centra so se pravkar zaključili Dnevi slovenskega filma. Ob zaključku festivala, ki je v Nišu potekal že drugo leto zapored, smo se s slovenskim režiserjem Miho Čelarjem pogovarjali o njegovem filmu Codelli. Čelar, ki je znan avtor dokumentarnih filmov, pravi, da je vesel, ker lahko od svojega dela normalno živi, čeprav njegova služba terja mnogo časa in hkratno sodelovanje pri več projektih. Film Codelli je imela srbska publika priložnost videti še pred slovensko, distribucija filma se bo namreč pričela šele marca naslednje leto. S tem projektu se je Čelar ukvarjal dve leti.
Codelli, zgodba o pozabljenem slovenskem baronu
Zgodba o baronu Antonu Codelliju, slovenskemu plemiču, ki je bil pustolovec, predvsem pa izumitelj in človek s širokim pogledom na svet, je Miho Čelarja navdihnila, ker o njem skorajda ni ti. družbenega spomina. Bil je prvi, ki je iz Beča v Ljubljano pripeljal avtomobil, v sodelovanju z nemškimi inženirji pa je med leti 1910 in 1915 izdelal radio-telegrafski oddajnik, ki je prvič v zgodovini brezžično povezala Berlin in Togo (afriško državo v središču džungle, ki je bila v tem času nemška kolonija).
Baron Anton Codelli je finančno pomagal pri produkciji prvega nemega filma, posnetega na afriških tleh, po vzoru katerega so kasneje nastali filmi o Tarzanu. Žal je umrl v izgnanstvu v Švici, po besedah režiserja »v družbi tretje žene in precej nesrečen«.
Po besedah Čelarja so pred produkcijo filma Codelli najprej eno leto posvetili obsežnemu raziskovanju. Igrane dele filma so ustvarili s pomočjo animacij na podlagi starih fotografij barona Antona Codellija, ki jih je bilo okoli 600.
»Izmed 600 fotografij smo izbrali le najboljše, saj vse niso bile enako kvalitetne, pa tudi ne eksplicitne v smislu da bi kazale na neko dogajanje, ki bi bilo pomembno za rekonstrukcijo Codellijevega življenja. Izbrali smo nekaj več kot 40 fotografij, ki smo jih morali najprej popraviti, očistiti, risar pa je nato iz njih izbrisal vse osebe in namesto njih dorisal ozadje. Ta postprodukcija je trajala okoli šest mesecev,« je poudaril režiser.
Najti igralce, ki bi bili podobni osebam s starih fotografij, nato pa še sešiti kostume iz tega obdobja, je bil pravi izziv, je še dodal.
S snemanjem so pričeli v Avstriji, kjer živi družina Codelli, nadaljevali pa so v nemških mestih Berlin in Nauen ter preko Italije in Francije vse do Toga. Na koncu so snemali še v nekaterih slovenskih mestih, kjer je imela družila Codelli dvorce, z delom pa dokončno zaključili v Ljubljani.
»Iz organizacijskega vidika je bilo delo precej naporno, saj en sam človek lahko naredi le malo, potrebno je sodelovanje cele ekipe. Kar se tiče financ, je s filmom povezana zanimiva zgodba. Prva, ki je finančno podprla film, je bila Radiotelevizija Slovenija, ker jo slovenska ustava obvezuje k financiranju ne le filmov svoje produkcije ampak tudi filmov za kinematografe. V začetku so na Radioteleviziji temu nasprotovali, vendar so, po tem ko so izgubili spor na upravnem sodišču, leta 2014 prvič objavili razpis za sofinanciranje. Namenili so finančna sredstva, določili pa so tudi temo filma – denar je lahko dobila zgodba, umeščena v obdobje med leti 1900 in 1914, žanr pa je moral biti igrani dokumentarni film. To so bili pogoji razpisa, ki mu je naša zgodba o Codelliju v celoti ustrezala. Sam sem tedaj že raziskoval to temo, celotno zgodbo sem imel tako rekoč ‘na lagerju’,« je v smehu povedal režiser.
Film so premierno predvajali septembra na Festivalu slovenskega filma, dobil pa je tudi že nagrado ‘Iris’, ki jo podeljuje slovensko Združenje filmskih snemalcev, za najboljšo fotografijo v kategoriji dokumentarnih filmov. Še eden od dosežkov je uvrstitev v ‘Silver selekcijo’ Festivala dokumentarnega filma. Verjamemo, da bo film, ki je premiero doživel pred slabima dvema mesecema in je šele pričel svoje festivalsko ‘življenje’, tudi v prihodnje več kot uspešen.
Miha Čelar se zadnjih sedem let ukvarja samo z dokumentarnim filmom.
»Če želiš preživeti, moraš istočasno delati vsaj na treh projektih. Na enem aktivno delaš, drugega načrtuješ in raziskuješ, tretjega distribuiraš. Eden od mojih filmov je trenutno v fazi montaže. Gre za projekt, s katerim se ukvarjam že tretje leto, nosi pa naslov ‘iOtok’. Pričel se je kot transmedijska zgodba in kot tak je bil prvič predstavljen lani na Filmskem festivalu Svobodna cona. Iz te zgodbe zdaj nastaja celovečerni dokumentarni film, sestavljen iz več medijskih platform, katerega cilj je preusmeriti pozornost javnosti na otok Biševo. To je najbolj oddaljen hrvaški otok, ki leži v bližini Visa in je obrnjen proti odprtem morju. Trenutno ima 13 prebivalcev, ki se morajo tako rekoč boriti za preživetje. Želijo si, da bi bilo Biševo obravnavano kot administrativno priznana enota, ne le kot naseljena kamnina, ki je pozimi skorajda mrtva,« je povedal režiser.
Dokumentarni filmi in družbeno angažiranje
Na vprašanje, ali je namen dokumentarnih filmov kritika družbe in ali so na nek način tudi oblika družbenega angažiranja, je Miha Čelar odgovoril:
»Ne nujno, a ko gre za zgodbe z določenih območij Balkana, je težko tiščati glavo v pesek in si izmišljati neko poetično dimenzijo, tu vedno obstaja določena mera družbenega angažiranja. Vse je stvar pristopa, tudi to angažirano zgodbo lahko povemo na poetičen, čustven način. To daje filmu dodano vrednost, da ne ostane le kronika s sociološkim pristopom ampak dobi tudi umetniško vrednost,« je zaključil znani slovenski režiser.