France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi pod Stolom kot tretji otrok in prvi sin Šimnu Prešernu (1762-1837) in materi Mini (1774-1842), rojeni Svetina. Pri hiši se je po domače reklo ’’Pr’ Ribč’’, kjer je mali France skupaj s sestrami in bratoma preživljal otroška leta. PreLepi so pesnikovi spomini na brezskrbno mladost in preprosto vaško življenje. Če bi ostal v tem svetu – razmišlja v sonetu O Vrba – » (…) ne vedel bi, kako se v strup prebrača / vse, kar srce si sladkega obeta (…)«.
Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je živel pri stricu Jožefu, ki je bil duhovnik. Zapisan je v Zlato knjigo kot odličen učenec. V ljubljanske šole je prišel leta 1813. Najprej je obiskoval tretji razred normalke, gimnazijo do leta 1819, nato je opravil še dva letnika študija filozofije na liceju, ki ju je končal leta 1821, ko je odšel na Dunaj.
V šolskem letu 1821/22 je že študiral na Dunaju, najprej tretji letnik filozofije, nato se je odločil za študij prava, čeprav so doma želeli, da bi študiral teologijo. Leta 1826 je končal študij prava, 27. marca 1828 pa je dokončal z odličnim uspehom vse izpite in promoviral za doktorja prava.
Med študijem je v šolskem letu 1822/23 imel Prešeren tudi Knafljevo štipendijo. V času bivanja na Dunaju je France Prešeren že pisal pesmi – ohranjene so Povodni mož, Lenora in Lažnivim pratikarjem. 12. januarja 1827 pa je objavil v časopisu Illyrisches Blatt / Ilirski list svojo prvo pesem Dekelcam (An die Mädchen) v slovenščini in svojem nemškem prevodu.
Po vrnitvi z Dunaja jeseni leta 1828 se je Prešeren zaposlil kot koncipient ali pripravnik pri dr. Leopoldu Baumgartnu (1794-1843). Bil je v službi tudi na ljubljanski davčni upravi kot neplačani zapriseženi konceptni praktikant. Od 1834 pa vse do odhoda v Kranj je delal v odvetniški pisarni prijatelja dr. Blaža Crobatha (1799-1848). Pri njem je spoznal Ano Jelovškovo (1823-1875), poznejšo mater svojih treh otrok: Rezike (1839-1840), Ernestine (1842-1917) in Franceta (1845-1855). Prav njej je posvetil pesem Nezakonska mati.
Že na Dunaju je prijateljeval z Matijem Čopom (1797-1835), rojakom iz Žirovnice. To znanstvo se je v Ljubljani še poglobilo in je Prešerna dokončno prepričalo, da je začel resneje razmišljati o pesniškem ustvarjanju. Prav po Čopovem prigovarjanju so začele nastajati pesmi, ki jih je
objavljal v almanahu Kranjska čbelica, ki je začela izhajati 1830. V tem času sta z Matijo Čopom bíla bitko za slovenski knjižni jezik – abecedno vojno (Der slowenische ABC Krieg). Leta 1833 je v trnovski cerkvi spoznal Julijo Primic (1816-1864), ki je močno zaznamovala njegovo nadaljnjo pesniško ustvarjalnost in delno tudi njegovo življenje. Njej je posvetil številne pesmi, med njimi so najbolj znane Sonetni venec, ki je nastal leta 1834, Gazele, Dohtar, Mars`ktéri romar gre v Rim, v Kompostelje, Ni znal molitve žlahtnič trde glave, Je od vesel`ga časa teklo leto … Nato se je Julija poročila s Prešernovim sošolcem Jožefom Anzelmom pl. Scheuchenstuelom.